Prepričljivo in humorno napisana zgodba o petošolcu Ivanu, ki zaradi slabih ocen ob koncu šolskega leta pobegne od doma. Po zaslugi razumevajočih dedka in babice se njegova pustolovščina po razburljivih zapletih srečno konča.
Pobeg v daljni svet je lepa in uresničljiva zamisel, toda … Čeprav življenje piše romane in v romanih ubežniki po navadi postanejo junaki, je lahko beg tudi neugodna izkušnja z veliko dogodki, ki se jih ubežniki neradi spominjajo.
Včasih ti starši na veliko težijo, ti pa bi hotel biti samostojen in sam odločati o svojih dejanjih. Tudi to je v redu, ker nisi več mulec, toda … [...] 288

Zgodilo se je pred časom v Sončni ulici, kjer s starši živi Hana, petletna deklica s kitkami z rdečo pentljo in s kot nebo modrimi očmi. Nekega dne je Hana zbolela; zjutraj, ko bi morala v vrtec, jo je bolel trebušček. In je ostala doma.
»Skuhala ji bova čaj ter malo popazila nanjo,« sta pomirila mamo in očka babica in dedek, ki sta takoj prihitela na pomoč. »Vidva kar brez skrbi pojdita v službo!«
Tako je tudi bilo. Mama in očka sta odšla v službo, Hana pa je ostala doma, popila skodelico čaja za pomiritev želodčka in že je bila [...] 284

Te zgodbe nikoli ne bi bilo, če ne bi nekoč na robu našega mesta stala stara enonadstropna hiša. A neugledna je bila samo na prvi pogled, če pa si se nanjo ozrl s prijaznejšim pogledom, si opazil, da so se z njenih balkonov usipale najlepše cvetlice v tistem kraju. Pa to ni bila edina značilnost sive hiše. V njej so živeli ljudje, ki so se radi ustavljali drug ob drugem in si povedali kaj prijaznega. Pa tudi to še ni vse. Njeni stanovalci so poznali veliko zgodb, si jih pripovedovali, jih brali in, če verjamete ali ne, zgodbe so [...] 283

Pifar je stremuški odličnjak, ki je v zadnjih razredih osnovne šole rad ustregel sošolcem in jim ponudil v prepis domače naloge – vendar ne zastonj. Zaradi tega je postal osamljen in brez prijateljev. Slabega slovesa se želi otresti in postati enak sošolcem, toda zaide v slabo druščino. Njegov šolski uspeh pada, vzdevek Piflar pa ostaja ... [...] 272

Ko sem gledal za avtobusom, ki je izginjal v daljavi in odpeljal mojo ljubljeno Barbaro, sem z objokanim obrazom stiskal v rokah dnevnik. Dnevnik, v katerem so shranjeni dogodki, ki nas bodo spominjali, kako se je vse dogajalo, tudi takrat, ko bodo naši spomini zbledeli ... [...] 271